Virtualni Car
Virtualni car
Poletje se počasi nagiba v jesen, zunaj je še vedno toplo, idealno za kakšne izlete v naravi, kajneda? No, zame ne. Šport odpade, slapovi in gore bodo počakali do naslednje sezone. Zgodilo se je namreč tisto, česar sem se najbolj bal in se hkrati tudi najbolj veselil. Obiskal me je namreč dobri prijatelj in mi za nekaj dni posodil igralno konzolo Playstation 3. Shit. To pomeni le eno prijatelji, da od mene v naslednjih dneh ne pričakujte prav ničesar, saj se bom igral. Kot odrasel otrok.
Daleč so že leta, ko sem navdušeno skakal okrog igralnih avtomatov in preko medmrežja napucaval 3d streljačine. Vsaj tako sem mislil. Resnica je, da se poskušam tem dejavnostim ogniti v največjem možnem krogu, saj se dodobra zavedam, kako zabavne so lahko. Imam znance, ki so pustili šolo in službo, ker so jih igrice preveč zasvojile. Poznam tudi primere, ko je punca svojemu fantu kupila konzolo ali novo igrico, misleč, da bo naredila prelepo potezo za svojega dragega. A se je uštela. Pošteno. Postelja je hladna, pogovori so zamrli, edini kriki, ki se slišijo iz sobe pa so, ko partner svojim igralnim sotrpinom prek mikrofona razlaga, kje se skrivajo 3d nepridipravi. Haha! Ko potem partnerka spozna, da je storila hudo napako, je že prepozno, saj je medtem že izšla nova verzija dotične igrice, ki je super oh in sploh boljša, kot njeno staro godrnjanje in tarnanje. Zato zapomnite si gospodične in gospe zlato pravilo, ki vam ga polagam na srce: Playstation Tri in seksa več ni!
V katerem grmu tiči zajec? Zakaj so igrice tako zabavne? Moje mnenje je, preprosto, ker igrice pričarajo uspeh. Ko naredite skrivno misijo, ko postrelite celoten bataljon, ko premagate najtežjega sovraga, ste s svojim igralnim znanjem naredili nekaj. Zmagali ste. Bravo! To tvori v možganih občutek uspeha in s tem občutkom se da zasvojiti. Nič proti uspehu, lepo prosim. Težava je le, da je ta uspeh prisoten le v virtualnem svetu, ki nima veliko zveze z resničnim.
Ali kaj pomeni, če je gospodič dosegel 80. stopnjo- najvišjo stopnjo čarovnika v fantazijskem svetu, ko pa je v resnici zavaljen prašič, ki nima resničnih prijateljev, nima resničnih vizij in resnično, nima želje da se spremeni na bolje kot človek. Saj je vendar uspešen! Ravno danes ga čaka misija, kjer bodo z prijatelji v globokih rovih pekla prebutali zlobnega demona, ki prinaša veliko cekinov in novo, izboljšano orožje… To bo žurka, ki se je ne sme zamuditi! Zamudi pa se lahko življenje, to ki se v resnici dogaja pred nami, vsakodnevno. Vsak po svoje Boga moli, in vsak svojo Igro igra. Tudi sam nisem nobena izjema.
Danes nisem spal skoraj nič, saj sem vso noč igral igrico Street Fighter 4. Super zadeva. Imam izbuljeno-rdeče oči in ogromen žulj na levem ročnem palcu od pritiskanja na joypad.Ko se je punca zjutraj zbudila, jo je skoraj vrglo nazaj na posteljo, ko me je videla; “Kaj ti še vedno igraš”? Nisi normalen! Res nisem. Naj ji razložim, zakaj sem zapravil vso noč? Boril sem se v posebnih stopnjah, kjer ti zmaga prinese novo obleko, da lahko svojega borca odeneš v še bolj nevarne barve. Uau! To pa je nekaj! Naloga za prave ase! Zagotovo eden izmed večjih dosežkov mojega življenja. Jaz sem virtualni car!
Epilog: Zelo sem hvaležen, da je konzola le sposojena in da ni kupljena, saj jo bom z veseljem vrnil nazaj prijatelju. Vse kar počnem s to mašino je, da zapravljam čas, ki bi ga moral vlagati v druge, bolj pomembne reči. Dovolj je teh norčarij, treba je živeti zrelo, polno in veselo življenje. Dokler pa ne pride čas vrnitve, se bom kar še malo poigral. Le za 15 minut, kot vedno. Le eno stopnjo še. Ali pa mogoče dve. Tri. Komu sploh lažem? Hadoooken! Tiger uppercut! Še enkrat!
Vir:Ona
Obvesti Prijatelje