Trkajev Blog

Ko odrastem…

Ravno sem zaključil vse izpite na fakluteti. Hura! Takšen velik dogodek je potrebno proslaviti. Obenem pa zopet pridobiti osnove socialnega vedenja, saj človek po mesecu ali dveh med knjigami postane malce čuden.

Sklep: Gremo ven z prijatelji! Po kramljanju in zafrkavanju v enem izmed ljubljanskih lokalov, ki v teh poletnih dneh dobi res evropski pridih smo se odločili za nadaljevanje žurke, v drugem ljubljanskem lokalu.

Okoliščina: V letu ali dveh se je moja medijska prepoznavnost dvignila do te mere, da večina ljudi prepozna moj obraz, nekateri poznajo le mojo glasbo, tretji uvidijo oboje in njihova eureka se ponavadi manifestira kot kakšen Yo, yo krik ali Dihi z mano vrisk, ko se sprehodim mimo njih. To je včasih prav smešno, a spet drugič prav mizerno, saj ne moreš več imeti svojega lastnega miru in anonimnosti. Dostikrat se mi v mislih prebudi tisti citat iz filma Rane: Odkud ti ljudi mene znaju, a ja njih neznam ?(Odkod ti ljudje mene poznajo, a jaz njih ne?)

Malo sem se sprehajal po klubu in skušal najti kotiček, kjer se bom lahko s prijateljem v miru pogovoril, a očitno to ni bilo mogoče. Že sta pristopila dva gospodiča in naglas začela razlagati, kako je meni kul ker sem slaven, ker »samo stopim do bejbe in jo lahko pofu….«

To je bila kaplja čez rob, ozračje se je spremenilo v mračno in raje sem odšel preden naredim kako neumnost v disku. Lesena klop pred klubom je bila zanimiva ideja, tam sem končno našel svoj mir in sklenil sem, da takega drekanja v življenju res več ne potrebujem. Je bil ves moj trud vreden za takšen cilj, ali sem nekje v teh letih resnično zgrešil namen mojega delovanja. Viseti po diskotekah in razlagati ljudem, da mi ni največja želja življenja spati z vsemi dekleti resnično ni prizor, v katerem se vidim v svoji prihodnosti.

Naslednji dan sva se s sošolcem dobila na kavi s profesorjem, ki je tudi duhovnik. Pustimo stereotipe o kleru, pred mano je bil izredno moder in razgledan človek dobrega srca, s katerim je užitek pokramljati o najglobjih težnjah svoje duše. Razložil sem mu svoj primer in dejal je; velika moč prinese veliko odgovornost, fant!

To je očitno točka, kjer odrastem. Ko imaš pred seboj dve poti, pot carja in pot šupka in veš da bi bilo lažje iti po poti po kateri si hodil do sedaj, ker je pač manj naporna, druga stran pa je tista težja in zagamana ter polna odrekanja se odrasel človek odloči za slednjo.

To ni samo odločitev zase, temveč tudi za druge. Ko si prepoznan, ljudje vedo kaj delaš, nekateri izmed teh ti sledijo, drugim postaneš vzor. V svetu kjer nekih etičnih in moralnih vrednot praktično ni, ko šolstvo, starši in politika ne dosežejo ljudi, lahko glasbenik ponudi prav to. Glas.

Kdo smo torej mi, ki postanemo slavni in kaj je naša naloga? Zabavati ljudi, se zabavati z ljudmi, pozirati pred fotoaparati, opravljati intervjuje, imeti koncerte, delati glasbo in izkoristiti vsako možnost, ki nam jo slava prinese? Ne samo to. Še več!

Naša naloga je dodatno ljudem prikazovati prave vrednote; strpnost, razum, pravičnost, pogum, moč, iskrenost, dobro voljo do jutrišnjega dne, ter radost do življenja. Seveda so na poti padci, a dejstvo je, da ko se enkrat človek odloči za takšno pot in postane javno izpostavljen pridobi odgovornost, da postane ne le odličen glasbenik temveč tudi odličen človek z vsemi svojimi kvalitetami.

Vir: Ona

Obvesti Prijatelje

This entry was posted on Torek, julij 28th, 2009 at 1:08 popldne and is filed under ostalo. You can follow any responses to this entry through the RSS 2.0 feed. You can leave a response, or trackback from your own site.