Trkajev Blog

 Živjo!

V okviru spletne strani http://www.kul-vinska-tura.si, ki spremlja moje popotovanje po jeruzalemski vinski poti, poteka tudi natečaj Rimaj z mano, kjer izbiramo najboljšega raperja oziroma pisca rim.

Z zmagovalcem natečaja bova ob koncu leta združila rime in ritme in skupaj napisala komad.

Vabim te, da spremljaš objavljena dela, jih pokomentiraš na internetni strani in povabiš svoje prijatelje, naj se z lastnimi deli priključijo natečaju in izkoristijo priložnost za uspeh - in dobro zabavo!

Trkaj

Ko odrastem…

Ravno sem zaključil vse izpite na fakluteti. Hura! Takšen velik dogodek je potrebno proslaviti. Obenem pa zopet pridobiti osnove socialnega vedenja, saj človek po mesecu ali dveh med knjigami postane malce čuden.

Sklep: Gremo ven z prijatelji! Po kramljanju in zafrkavanju v enem izmed ljubljanskih lokalov, ki v teh poletnih dneh dobi res evropski pridih smo se odločili za nadaljevanje žurke, v drugem ljubljanskem lokalu.

Okoliščina: V letu ali dveh se je moja medijska prepoznavnost dvignila do te mere, da večina ljudi prepozna moj obraz, nekateri poznajo le mojo glasbo, tretji uvidijo oboje in njihova eureka se ponavadi manifestira kot kakšen Yo, yo krik ali Dihi z mano vrisk, ko se sprehodim mimo njih. To je včasih prav smešno, a spet drugič prav mizerno, saj ne moreš več imeti svojega lastnega miru in anonimnosti. Dostikrat se mi v mislih prebudi tisti citat iz filma Rane: Odkud ti ljudi mene znaju, a ja njih neznam ?(Odkod ti ljudje mene poznajo, a jaz njih ne?)

Malo sem se sprehajal po klubu in skušal najti kotiček, kjer se bom lahko s prijateljem v miru pogovoril, a očitno to ni bilo mogoče. Že sta pristopila dva gospodiča in naglas začela razlagati, kako je meni kul ker sem slaven, ker »samo stopim do bejbe in jo lahko pofu….«

To je bila kaplja čez rob, ozračje se je spremenilo v mračno in raje sem odšel preden naredim kako neumnost v disku. Lesena klop pred klubom je bila zanimiva ideja, tam sem končno našel svoj mir in sklenil sem, da takega drekanja v življenju res več ne potrebujem. Je bil ves moj trud vreden za takšen cilj, ali sem nekje v teh letih resnično zgrešil namen mojega delovanja. Viseti po diskotekah in razlagati ljudem, da mi ni največja želja življenja spati z vsemi dekleti resnično ni prizor, v katerem se vidim v svoji prihodnosti.

Naslednji dan sva se s sošolcem dobila na kavi s profesorjem, ki je tudi duhovnik. Pustimo stereotipe o kleru, pred mano je bil izredno moder in razgledan človek dobrega srca, s katerim je užitek pokramljati o najglobjih težnjah svoje duše. Razložil sem mu svoj primer in dejal je; velika moč prinese veliko odgovornost, fant!

To je očitno točka, kjer odrastem. Ko imaš pred seboj dve poti, pot carja in pot šupka in veš da bi bilo lažje iti po poti po kateri si hodil do sedaj, ker je pač manj naporna, druga stran pa je tista težja in zagamana ter polna odrekanja se odrasel človek odloči za slednjo.

To ni samo odločitev zase, temveč tudi za druge. Ko si prepoznan, ljudje vedo kaj delaš, nekateri izmed teh ti sledijo, drugim postaneš vzor. V svetu kjer nekih etičnih in moralnih vrednot praktično ni, ko šolstvo, starši in politika ne dosežejo ljudi, lahko glasbenik ponudi prav to. Glas.

Kdo smo torej mi, ki postanemo slavni in kaj je naša naloga? Zabavati ljudi, se zabavati z ljudmi, pozirati pred fotoaparati, opravljati intervjuje, imeti koncerte, delati glasbo in izkoristiti vsako možnost, ki nam jo slava prinese? Ne samo to. Še več!

Naša naloga je dodatno ljudem prikazovati prave vrednote; strpnost, razum, pravičnost, pogum, moč, iskrenost, dobro voljo do jutrišnjega dne, ter radost do življenja. Seveda so na poti padci, a dejstvo je, da ko se enkrat človek odloči za takšno pot in postane javno izpostavljen pridobi odgovornost, da postane ne le odličen glasbenik temveč tudi odličen človek z vsemi svojimi kvalitetami.

Vir: Ona

Pravijo, da je strah votel okrog ga pa nič ni. To so nas naučili že v rani mladosti. Predvsem starši. A glej ga zlomka, tudi oni so se močno zbali, če smo le nekaj ur zamudili domov in so zaganjali vso (ne)potrebno paniko, da bi nas našli, misleč, da je nekaj narobe. Strah je prisoten povsod, spremlja nas od rane mladosti, pa vse do trenutka ko zapustimo ta svet - še na naši smrtni postelji se nam bodo tresle hlače - šit, kaj pride potem?

Strah je pomemben signal in še zdaleč ni votel, kot mislijo nekateri. Sporoča nam namreč, da zapuščamo področje ugodja in se selimo v območje, kjer nas čaka morebitna bolečina ali neprijetnost. Sprosti se adrenalin, čas začenja teči počasneje, v naših možganih zazvoni alarm. Ta alarm je zelo pozitiven, saj se brez njega nebi zavedeli nevarnosti in bi neprestano ogrožali svoje življenje. Skakanje iz pečin, tek pred avtomobile, pretepi z medvedi in divji šprint med točo metkov, nevedoč, da nas lahko kateri zadane…

Čas 21. stoletja je čas, ki je glede na preteklost in prostor v katerem živimo, sila ugoden. Ne napadajo nas več divje zveri, po hrano skočimo do bližnje samopostrežne trgovine, lahko se prosto gibamo, imamo zdravila in odlično zdravstveno pomoč, vodo si natočimo kar iz domače pipe in še bi lahko našteval. Vse sestavine, ki so potrebne za osnovno preživetje so na dosegu roke. A strah kljub temu obstaja. Kako to?

To je novi strah, Bu!, črna točka, ki je zasidrana v naših mislih. Dandanašnji rušilni duh. Ameriški psiholog je po mojem mnenju odlično zapisal kaj danes pomeni FEAR, če strah prevedemo v angleški jezik. F.E.A.R - (False Evidence Appear Real). Oziroma da se napačni dokazi prikazujejo kot resnični. Klasičen primer je trema - strah pred nastopanjem. Roke se nam potijo, glas se trese, doživljamo najhujše nočne more, ko moramo pred dvorano izraziti svoje misli. Opleli smo. To si mislimo mi. V realnosti pa je drugače. V realnosti prav nihče ne opazi našega strahu, niti ne zazna treme. Smešno kajne? Vidimo nekaj, česar v resnici ni, če pa je, je v precej manjšem obsegu kot si ga zamišljamo in še zdaleč ni tako katastrofalno kot v resnici. Preprosto; Zlažemo si in v to slepo verjamemo.

Takšnih primerov novodobnega samolaganja je ogromno; strah pred izgubo službe, partnerja, strah pred prihodnostjo, pred izgubo lepote, pred izgubo mladosti, strah o tem kaj si mislijo o nas drugi… V resnici pa je tako, da se 95% stvari zaradi katerih se najbolj bojimo nikoli zares ne zgodi ali pa jih ni. Če pa se že zgodijo niso nikoli tako tragične kot smo si zamišljali.

Če si naš bavbav ogledamo od bližje bomo videli, da je Bu! dvoplasten signal; po eni strani nas hromi in nas zavira, vednar ob tej strahoviti sliki vedno hodi še druga; tej pravim tiger. To je vir moči, poguma in samozavesti. Vsakdo na tem planetu se boji, vendar pa je le človek ta, ki lahko svoje strahove in slike premaga oz. jim ne verjame. Ko to stori, se v njem prebudi skrita energija, cel rezerovar super bencina, s katerim je sposoben premikati gore in početi stvari, ki so se prej zdele nemogoče.

Kaj je torej Bu!, za vas? Je to znak STOP, meja, preko katere se ne da videti in iti, ali je sprožilen trenutek, ob katerem se nasmejete, saj si še zdaleč ne verjamete in veste, da je čas za novo avanturo, ki sicer ne bo varna, bo pa zagotovo zanimiva.

Seveda je potrebno upoštevati zdravo pamet in ne siliti čez vsako neumnost, ki se jo ustrašite, saj je stari dobri strah še vedno zdravo opozorilo. Premislite.Aristotel je dejal, da obstajajo 3 stopnje vrednosti poguma v človeku; preplašenost, drznost in predrznost. Najboljša je srednja pot. Ko veste, da boste onkraj strahu dobili nekaj vrednega ne oklevajte, bodite drzni. In ne bojte se. Nikoli.

Vir:Ona