Legendam
Z Jurijem Zrnecem in njegovo soprogo smo se pred nekaj dnevi zaklepetali in tema je nanesla na čas v katerem bivamo. Kako smo lahko srečni, da smo tranzitna generacija. To pomeni, da smo mladi, prihajamo v svoja najboljša in najbolj plodna leta, vendar imamo še vedno možnost srečati se z legendami glasbene, umetniške in nasploh kulturne scene, ki je v preteklih desetletjih kraljevala po vsej Jugoslaviji. In to v živo!
Še teden nazaj smo bili s prijateljema na obisku pri Miki Mustru in bilo je, odkrito rečeno - nepozabno.Stati in pogovarjati se z človekom, ki je ustvaril like tvoje mladosti; Zvitorepca, Trdonjo in Lakotnika, nešteto risank in ilustracij je velika čast, če ne že blagoslov. Četudi se roke starajo, je iskriv pogled še vedno isti in ko je gospod Miki prijel za pero ter nam narisal maskoto za projekt, ki ga kanimo uresničiti v prihodnosti, se je čas ustavil.
Vsi smo se kot majhni otroci veselili, ko se je pred našimi očmi na papirju prikazala mravljica po imenu Mravljinko, prav takšna kot jo Slovenija v času krize potrebuje; velike oči, v rokah orodje in papir, pripravljena na akcijo z veliko mero dobre volje. Ko je vprašal; fantje, ali ste zadovoljni, nismo vedeli ali bi zakričali od veselja ali mu kar skočil v objem. Ker smo imeli dober vzor iz stripov, smo se prijazno zahvalili ter odkorakali novim dogodivščinam naproti.
V istem tednu je v studiu sledilo snemanje pesmi »Ta noč je moja« z Janezom Bončino - Benčem, kot mu pravijo prijatelji. Tudi to je dragulj najbolj posebne vrste, legenda slovenske glasbene scene, ki je več kot dober glasbenik, je tudi odličen človek, kombinacija, ki jo ne vidiš pogosto. So ljudje, ki odlično obvladajo svoje petje in igranje, a jim nekaj manjka v karakterju, ter vice versa, so face, vendar je njihovo glasbeno udejstovanje bolj hobi program kot življenska filozofija. Pri Janezu se združuje oboje in po končanem delu v studiu smo se odpravili v bližnji lokal, da dobro delo do konca potrdimo. Tam se nam je pridružila še ena legenda, Bor Gostiša, pevec Belih vran, avtor in izvajalec mnogih pesmi ter tudi odličen človek.
Po pivu ali dveh so na dan privrele debate o glasbeni sceni nekoč, solze na obrazu pa niso imele jokave nostalgične konotacije. Krohotali smo se kot pečeni mački, ko sta Benč in Gostiša odprla svojo knjigo prigod. Valjali smo se po tleh, ko so na dan prišle zgodbe o prvih kitarskih ojačevalcih z distorzijo, pretepih, norenjih pred in po koncertih ter vseh ostalih avantur, ki se hočeš - nočeš, glasbenikom čudežno zgodijo. Ko tri, štiri ure minejo kot minuta, dobro veš zakaj preteklemu obdobju danes pravimo zlata leta. Ker so bila mehka in krhka, a hkrati svetleča se in cenjena, prav takšna kot je zlato.
V poznih urah sem se vrnil domov, spet ves začaran. V glasbeni stolp sem vstavil zgoščenko Majde Sepe in začel sanjariti, kako bi bilo, če bi se rodil 40, 50 let nazaj. Bi takratno sedanjost cenil enako kot današnjo preteklost, ali je čas vedno ta fakin, ki izgleda veliko lepše, ko se obrneš nazaj in ga pogledaš z očmi spomina.
Sklep: Zelo sem vesel in počaščen, da lahko nekaj teh zlatih utrinkov slišal in doživel v živo. Branje zgodovinskih knjig je sicer zanimivo, a se ne more primerjati z izpovedmi neposredno iz prve roke. Obenem pa nam ljudje, ki so s svojimi deli vstopili v zgodovino govorijo tudi drugo zgodbo, kako ostati preprost in dober človek, ne glede na svoje dosežke. Takšne vtise nosimo tudi s seboj v prihodnost in ko bodo naši zanamci vprašali po ljudeh, ki jih morda takrat več ne bo, se bomo nasmehnili in jim povedali vse, kar vemo o njih, z odkritim srcem in lepim spominom. Legendam!
vir:Ona
