Trkajev Blog

Čao Legende!

Evo počitnice so tu in odločil sem se da se vrnem nazaj v Španijo, na romarsko pot Camino de Santiago. Mogoče bom kaj vmes napisal, ko se bom ustavil v kakšnem cyber caffeju, mogoče tudi ne. Srečno.

KONCERT BO!!! Tko da pridite. (Ce ste res face, brez deznikov)

Vsi rimoklepači pošljite svojo najboljšo rimo. Naj vas vodi “Ples” in ostanite pozitivni.
Najboljši se bodo pomerili na rap contestu dne 13. junija 2008 popoldne na Kongresnem trgu v Ljubljani, v sklopu prireditve “Vem, zakaj plešem!”.

Svoje rime pošljite najkasneje do četrtka 12. 6. 2008 na naslov vemzakajplesem@gmail.com. Komisija v sestavi BMD, Simon Stojko Falk - SSF bo izbrala 15 najboljših, ki se bodo v petek 13. junija 2008 potegovali za najboljšega na rap contestu. Če bo rezultat izenačen bo komisiji priskočil na pomoč še Trkaj.

P.S. Lahko je freestyle, že prej objavljen tekst, ali pa nanovo napisani stihi. Časovna omejitev je 1 minuta. Za instrumentale bo skrbel DJ SSF. Nagrade bodo.

V petek 13-ega junija 2008 se bodo tresla tla Konresnega trga. Klemen Klemen, Lado Bizovičar, Miha Krušič s plesalci, grafitarji in celotna hip-hop scena bo tresla tla od 18.00 ure dalje, ob 21. 30 pa bo dokončno udaril še TRKAJ s svojimi Rapostoli in prav posebnimi glasbenimi gosti. Bodite tam, zaplešite z njimi, njihov moto je: “Vem, zakaj plešem!”

Čao legende!

Evo, pa je prišel videospot. Checken Sie out:)

Preden sem začel poslušati rap je bila moja prva glasbena izbira punk. Bulerji, vojaške hlače in uporniški vzkliki ter našitki tipa »bash the fash« so bili del mojega vsakdana. Poslušanje Crass-ov, Pistolsov, Misfits-ov, Nule, Subhumansov, med slovenskimi pa so prevladovali tedaj aktualni Racija in tedaj preminuli Niet.Prav okoli slednjih se je vrtela misterioznost. Glavni razlog za misterij je bil seveda Primož Habič, pevec skupine Niet, ki je svojo zemeljsko potovonaje sklenil predčasno. Nekateri pravijo da je bila prevelika doza heroina, drugje se govori, da je bila prevelika doza heroina namerno. Ne vem.

Vem le, kar sem izvedel iz verodostojnih virov, da skupina Niet za časa svojega prvega delovanja še zdaleč ni bila tako popularna, kot je danes. Bojda so bili za tedanje jugo-punk čase preveč melodični. Vsako časovno obdobje in subkultura ima svoje glasbene zahteve, nove generacije pa s seboj prinesejo tudi nov okus in včasih vzamejo s seboj v prihodnost tisto, kar ni povsem v skladu s tradicijo. Tako je tudi z Nieti in danes so, poleg Pankrtov, največji punk band iz časa tiste ere, ki je prestal največji test, test časa.

V torek 27. maja sem se odločal ali bi/nebi odšel na koncert v Križanke, kjer je imela skupina Niet svoj »revival« koncert. Videl sem jih namreč že prej, 31. marca v Orto baru, kjer je bila atmosfera tako popolna, da si tega perfektnega občutka nisem hotel pokvariti. Pa sem vseeno odšel, bolj iz spoštovanja do preteklosti kot iz želje slišati jih ponovno. Bil sem presenečen.

Križanke so bile tako nabito polne, kot že dolgo ne. Nov pevec Borut Marolt je s svojo karizmo odlično interpretiral Habičeva besedila, band je bil uigran, publika pripravljena na akcijo. Kamorkoli sem obrnil svoj pogled, vsi so vpili in peli besedila in bil sem prijetno zgrožen, ko sem opazil pubertetnike, rojene v kapitalistično-modernem času kako prepevajo besedilo pesmi Melanhonija:

Svoboda je sonce.
Svoboda je vera.
Svoboda je Tito.
Svoboda je partija.

Svoboda je odločitev. In odločitev vseh prisotnih in (ne)prisebnih je bila, da skupino, ki ni imela skovanih velikih promocijskih načrtov, konceptualno zgrajenih »radio-friendly« singlov, videspotov, tudi ne najbolj ljudskih besedil, prepozna bolj kot današnje glasbenike, ki imajo vse zgoraj našteto in naštudirano, manjka pa jim le ena stvar, ki jo Nieti imajo in je ključnega pomena. Iskrenost.

Prav ta iskrenost, vesela ali depresivna, se je čutila na koncertu, ko so se vzdignili vžigalniki in se je odigrala pesem Bil je maj. V počastitev spomina Primožu. Nisem tisti tip človeka, ki bi med filmi točil solze, a tokrat me je ganilo globoko in iskreno. Spomnil sem se prigode, ki se je zgodila na Metelkovi, ko je punker na ves glas vpil; Habič je živ, Habič je živ! , podobno kot v Ameriki vpijejo za Elvisa ali Tupaca. Elvis ni živ, prav tako ni Tupac in tudi Habič ni. Živa pa je naivna iskrenost, ki nas veže na njih in jo ljudje čutimo, sploh ker jo v današnjem svetu tako močno primankuje, četudi teh ljudi sploh nismo poznali.

Maj, vijolice v očeh, življenje in lep večer za smrt. Vsa čast. Zunaj pa je stal ruski vohun in se smejal.

vir: Ona