Trkajev Blog

Prvič sem obiskal Tajsko. Prvi korak me je vodil na otok Phuket, natančneje mesto Pa Tong, ki bojda slovi po svojem burnem nočnem življenju. Moja pričakovanja se niso zgolj izpolnila, temveč je resnično stanje krepko preseglo pričakovano. Oprostite izrazu, vendar to je veliko kurbišče sveta.

Stari dedki z mladoletnicami, poročeni moški, ki gredo z ladyboyi - ženskami, ki so v osnovi moški, ženska z žensko, moški z moškim, tu vidiš vse… Ko ugledaš gospoda srednjih let, ki s sabo vleče osem, devet letnico, ki se smeje, se ti predstave o idealih zahodnega sveta postavijo na glavo in naredijo ducat salt. Vprašaš se; kdo sploh smo ljudje?

Smo v osnovi razvratna bitja, ki vse življenje nosimo maske, dokler ne pridemo na takšen kraj kot je ta, kjer se lahko dokončno sprostimo in pokažemo svoj pravi jaz, ki je precej manj moralen, kot ga kažemo svetu navzven? Ali pa smo zgolj ljudje, ki iščemo ljubezen, obiščemo pa takšne kraje, kjer jo lahko dobimo skoraj zastonj - za pičlih 10-20 eurov na noč ali teden, ali mesec - to je toliko, kot na dan zapravimo v našem svetu za kavo in cigarete. Smešno in hkrati absurdno, če fantje pomislimo, koliko smo plačali za večerjo z »izbranko«, s katero se ni nikoli izšlo…

Ne podpiram prostitucije, pedofilije še manj, da ne bo kdo vzel narobe. Ko sem videl tistega gospoda z otrokom, se je v meni zbudila močna agresija, da bi ga na licu mesta pretepel. Vse ostalo, sem, začudoma, toleriral. Postavil sem se v vlogo gospoda, ki ima 50, 60 let. V zahodnem svetu ga nihče več ne povoha, je takorekoč odpadek, ki samo čaka na bridko smrt. Tukaj pa je zaželjen, ima žensko, ki je z njim tudi po več mesecev, za ceno ene noči. Je srečen, ona pa tudi, glede na izraze, ki sem jih videl na obrazih. Drug primer so moški, ki nikoli niso imeli ženske. Vem, da je takih veliko, kakorkoli se trudijo prikrivati in so pri svojih rosnih 30-ih še vedno devičniki. Tu postanejo kralji sveta in lahko izživijo vse svoje komplekse in težave, ki jim jih zahodni svet ponuja. Uživajo, so srečni, zakaj bi jih obsojal? Kdo je torej prismuknjen, naša civilizacija ali njihova, khm, težko reči.

Vem le dve stvari, če bom kdaj star in osamljen vdovec ali ločenec, bom zagotovo še enkrat obiskal ta kraj, po drugi strani pa je to idealen kraj, da testiraš koliko ti tvoja izbranka doma pomeni, nekakšen test zrelosti, bi lahko temu rekli. Tukaj nisem imel nikakršnih odnosov z niti eno od gospodičen, pa bi lahko, kolikor bi hotel, kadarkoli bi hotel, kakorkoli bi hotel. To ti očitno že nekaj pove, izda resnico kaj ti je v življenju prioriteta. Priporočam vsem moškim, ki ne vedo, kaj jim srce šepeta in kaj si želijo v resnici.

Odstranila se mi je tudi ena, recimo temu, slovenska plašnica. Če bom naslednjič nekje v klubu videl, starejšo z mlajšim, mlajšo z starejšim, ne bom več obsojal. Spomnil se bom na mesto, ki sem ga obiskal v novembru in besede rojaka, ki je s seboj imel 3 ženske. Dejal mi je; doma bi me vsi obsojali, star sem 40 let, in imam s seboj dve dvajsetletnici. Doma bi me linčali, tukaj pa se to zdi nekaj popolnoma normalnega, in v tem resnično uživam. Zasmejal sem se mu in ga po svoje razumel, ter odvrvel naprej na delo.

Svoj čas sem veliko raje vložil v raziskovanje ladyboyev, žensk, ki so se rodile v telesu moškega .Intervju lahko pričakujete v naslednjem mesecu, do takrat pa en lep in prisrčen pozdrav iz Tajske, katere različne obraze raziskujem dnevno in se izredno spreminjajo. Od tistih najbolj razvraztnih, do povsem desničarskih, konzervativnih, monarhističnih. Koliko obrazov bom še videl, predvidevam da veliko, ostajam odprt. Tukaj je resnica ena, življenje je precej drugačno in kdor bi rad ušel iz domačega kalupa, naj to deželo čim prej obišče.

Lp

Trkaj
Vir Ona

Živjo Legende!

Vabim vas na koncert, ki se bo zgodil v petek 2.10 v novomeškem klubu Lokal Patriot. Koncert se začne ob 22h, kliknite na slikco za dodatne informacije. Lp!

Virtualni car

Poletje se počasi nagiba v jesen, zunaj je še vedno toplo, idealno za kakšne izlete v naravi, kajneda? No, zame ne. Šport odpade, slapovi in gore bodo počakali do naslednje sezone. Zgodilo se je namreč tisto, česar sem se najbolj bal in se hkrati tudi najbolj veselil. Obiskal me je namreč dobri prijatelj in mi za nekaj dni posodil igralno konzolo Playstation 3. Shit. To pomeni le eno prijatelji, da od mene v naslednjih dneh ne pričakujte prav ničesar, saj se bom igral. Kot odrasel otrok.
Daleč so že leta, ko sem navdušeno skakal okrog igralnih avtomatov in preko medmrežja napucaval 3d streljačine. Vsaj tako sem mislil. Resnica je, da se poskušam tem dejavnostim ogniti v največjem možnem krogu, saj se dodobra zavedam, kako zabavne so lahko. Imam znance, ki so pustili šolo in službo, ker so jih igrice preveč zasvojile. Poznam tudi primere, ko je punca svojemu fantu kupila konzolo ali novo igrico, misleč, da bo naredila prelepo potezo za svojega dragega. A se je uštela. Pošteno. Postelja je hladna, pogovori so zamrli, edini kriki, ki se slišijo iz sobe pa so, ko partner svojim igralnim sotrpinom prek mikrofona razlaga, kje se skrivajo 3d nepridipravi. Haha! Ko potem partnerka spozna, da je storila hudo napako, je že prepozno, saj je medtem že izšla nova verzija dotične igrice, ki je super oh in sploh boljša, kot njeno staro godrnjanje in tarnanje. Zato zapomnite si gospodične in gospe zlato pravilo, ki vam ga polagam na srce: Playstation Tri in seksa več ni!
V katerem grmu tiči zajec? Zakaj so igrice tako zabavne? Moje mnenje je, preprosto, ker igrice pričarajo uspeh. Ko naredite skrivno misijo, ko postrelite celoten bataljon, ko premagate najtežjega sovraga, ste s svojim igralnim znanjem naredili nekaj. Zmagali ste. Bravo! To tvori v možganih občutek uspeha in s tem občutkom se da zasvojiti. Nič proti uspehu, lepo prosim. Težava je le, da je ta uspeh prisoten le v virtualnem svetu, ki nima veliko zveze z resničnim.
Ali kaj pomeni, če je gospodič dosegel 80. stopnjo- najvišjo stopnjo čarovnika v fantazijskem svetu, ko pa je v resnici zavaljen prašič, ki nima resničnih prijateljev, nima resničnih vizij in resnično, nima želje da se spremeni na bolje kot človek. Saj je vendar uspešen! Ravno danes ga čaka misija, kjer bodo z prijatelji v globokih rovih pekla prebutali zlobnega demona, ki prinaša veliko cekinov in novo, izboljšano orožje… To bo žurka, ki se je ne sme zamuditi! Zamudi pa se lahko življenje, to ki se v resnici dogaja pred nami, vsakodnevno. Vsak po svoje Boga moli, in vsak svojo Igro igra. Tudi sam nisem nobena izjema.
Danes nisem spal skoraj nič, saj sem vso noč igral igrico Street Fighter 4. Super zadeva. Imam izbuljeno-rdeče oči in ogromen žulj na levem ročnem palcu od pritiskanja na joypad.Ko se je punca zjutraj zbudila, jo je skoraj vrglo nazaj na posteljo, ko me je videla; “Kaj ti še vedno igraš”? Nisi normalen! Res nisem. Naj ji razložim, zakaj sem zapravil vso noč? Boril sem se v posebnih stopnjah, kjer ti zmaga prinese novo obleko, da lahko svojega borca odeneš v še bolj nevarne barve. Uau! To pa je nekaj! Naloga za prave ase! Zagotovo eden izmed večjih dosežkov mojega življenja. Jaz sem virtualni car!
Epilog: Zelo sem hvaležen, da je konzola le sposojena in da ni kupljena, saj jo bom z veseljem vrnil nazaj prijatelju. Vse kar počnem s to mašino je, da zapravljam čas, ki bi ga moral vlagati v druge, bolj pomembne reči. Dovolj je teh norčarij, treba je živeti zrelo, polno in veselo življenje. Dokler pa ne pride čas vrnitve, se bom kar še malo poigral. Le za 15 minut, kot vedno. Le eno stopnjo še. Ali pa mogoče dve. Tri. Komu sploh lažem? Hadoooken! Tiger uppercut! Še enkrat!

Vir:Ona

Veliki nateg

Ravnokar sem dobil anonimno sporočilo z vsebino; »Hej stari, a greš na belo?« Nekdo je dobil idejo, da bi z menoj vlekel kokain, haha!. Odpisal sem mu, da se s temi športi ne bavim, to sem si prisegel že v rani mladosti in tega svojega načela se držim še do danes. Sploh pa, to kar danes dobimo v vsebini belega prahu je ena velika svinjarija. Sladkor je še najmanjši problem, kadar pa sta v kokain zmešana še atropin in lidokalin se lahko začnejo resne težave.

Razmišljal sem naprej in prišel do zaključka, da pravzaprav od anonimnega neznanca nisem prav nič boljši. Mar ljudje sploh vemo, kaj jemo in kaj pijemo? Umetna sladila v naših najljubših brezalkoholnih pijačah in žvečilnih gumijih, ki so testiranim podganam razžrla možgane, meso živali, katerim vbrizgavajo antibiotike so isti zrezki katere tako radi pohlastamo v naših najljubših gostilnah. Zelenjava, ki cveti v laboratorijih je odporna proti pesticidom in ko v baru povprašamo, če imajo kaj naravnega, nam odgovorijo, žal, ne. To je veliki nateg!

Ko se je preselil iz ruralnih okolij v urbana središča je človek mislil, da bo bolje živel in spočetka je temu res bilo tako. Danes se je začel pojavljati obraten fenomen, ljudje, ki imajo denar začenjajo zapuščati velika mesta in se zopet selijo na deželo. Obiskujejo eko-kmetije, kjer lahko za visok denar zopet jedo naravno hrano. Za tiste, ki spadajo v razred srednjega ali nižjega razreda je zgodba drugačna. Primorani so trdo garati vsak dan, da lahko kupujejo najcenejše artikle v trgovinah. Menijo, da so opravili dober nakup, vendar so v teh najcenejših artiklih ponavadi tudi najcenejše sestavine, z drugimi besedami, svinjarije. Trdo delo torej, pravo pravcato garanje za počasno in tiho ubijanje preko osnovnih živil, ki si jih zasluži tudi največji revež. Tumorji pa kar rasejo, le kako je to mogoče? Dobrodošli v veliki nateg!

Naslednji veliki nateg so GSO, gensko spremenjeni organizmi, kateri so v Sloveniji že nekaj časa, sedaj pa bodo regulirani z zakonom. Briketi s katerimi se hrani živina so GSO; če lahko živali, lahko pa tudi ljudje, kajne? Tako je bil v Sloveniji sprejet predlog zakona o GSO, ki jim odpira vrata in najbrž ne bo več dolgo ko bomo v naših trgovinah že lahko kupovali prve izdelke in hranili naše otroke. Tega sploh ne bomo vedeli. Kajti logika trgovca je precej jasna, če bo na izdelku pisalo »vsebuje GSO«, tega nihče ne bo kupil, kar pomeni minus, z minusom pa nihče noče imeti opravka. Tako bo ta informacija bržkone skrita, kot ponavadi, v najmanjšem možnem tisku, katerega ne bo videl - nihče. Temu se lahko upremo, vendar je zanimiva informacija, da Slovenija kot članica EU ne bi smela uvesti prepovedi GSO. Nemčija se je sicer tej direktivi uprla in prepovedala dobavo GSO, Slovenija pa, saj veste, uklonjeno tlačansko kima velikim multinacionalkam.

Še vedno lahko slovenska država uveljavlja varnostni pridržek s katerim bo za daljše obdobje uveljavila začasno, dvajsetletno prepoved gojenja GSO. A naši predstavniki, poslanke in poslanci, minister, EU poslanci ter drugi strokovnjaki nimajo volje, namena ali poguma, da bi to pravno možnost uveljavili v korist naravnega bogastva Slovenije in v dobro državljank in državljanov, moramo zadevo prevzeti v svoje roke.

Vsem, ki to prebirate, bi kot zaključek dodal še vabilo, da se dne 3.9.2009 ob 17h zglasite v Ljubljani na Prešernovem trgu, kjer bo potekal 5. kulturni shod proti GSO. Zabeležite si ta datum v vaše rokovnike, da slučajno ne boste pozabili, kajti drugače bodo drugi ljudje morda pozabili napisati, kaj pravzaprav je v vašem paradižniku, koruzi in ostali hrani, ki jo boste pojedli za kosilo! Dober Tek!

Vir: Ona

Čao legende!

Ura je bila 14.00, ko smo najeli kombi in se odpravili novi avanturi naproti. Tokrat nas je pot odpeljala v Belo krajino ob reko Kolpo, kjer se je odvijal festival Schengenfest.  V kombiju takoj smehi,  saj smo se podili po najbolj vijugastih cestah, skoraj nam je zmanjkalo bencina, a smo se le ustavili in pobrali Živo. Živa je nogometna žoga, ki smo jo kupili pri gospodu ki je prodajal suho robo. Kaj je počela tam, ne vem, a važno da je sedaj z nami. Prihod, tonska vaja, medšotorski obisk, nato pa show. Definitivno je bila energija prava, z Rapostoli smo ga potrgali pošteno. To so tisti trenutki ,ki si jih želiš ponavljati in za kar živiš. Posebni gost je bil Omar Naber, ki je pomagal pri pesmi Ni več tko. Publika nas je po koncu koncerta še dvakrat poklicala na oder, za kar sem zelo hvaležen. Glasbe pa še ni bilo dovolj in smo še celotno pot domov prepevali v našem kombiju stare zimzelene popevke, nekaj italijanskih šlagerjov ter velikih uspešnic, od Franka Sinatre naprej.

Hvala vsem oboževalcem in poslušalcem, da ste nas prišli pogledat. Upam, da se še vidimo, spodaj pa nekaj slik:

“Mone, pa me ja ne boste pustil, da greste sami!”

Itak da ne, legenda!

Mladi velenjski Kaka dribla bencinske črpalke

You the man, and you know that

Ku-Ku!

Sveta trojka

Špricaaaaaaaaaaaaaaaaaaaj!

Poredni gost: Omar Naber

 Jihaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa

Viri fotk: RTVSLO, 24ur, osebna kolekcija

 Živjo!

V okviru spletne strani http://www.kul-vinska-tura.si, ki spremlja moje popotovanje po jeruzalemski vinski poti, poteka tudi natečaj Rimaj z mano, kjer izbiramo najboljšega raperja oziroma pisca rim.

Z zmagovalcem natečaja bova ob koncu leta združila rime in ritme in skupaj napisala komad.

Vabim te, da spremljaš objavljena dela, jih pokomentiraš na internetni strani in povabiš svoje prijatelje, naj se z lastnimi deli priključijo natečaju in izkoristijo priložnost za uspeh - in dobro zabavo!

Trkaj

Ko odrastem…

Ravno sem zaključil vse izpite na fakluteti. Hura! Takšen velik dogodek je potrebno proslaviti. Obenem pa zopet pridobiti osnove socialnega vedenja, saj človek po mesecu ali dveh med knjigami postane malce čuden.

Sklep: Gremo ven z prijatelji! Po kramljanju in zafrkavanju v enem izmed ljubljanskih lokalov, ki v teh poletnih dneh dobi res evropski pridih smo se odločili za nadaljevanje žurke, v drugem ljubljanskem lokalu.

Okoliščina: V letu ali dveh se je moja medijska prepoznavnost dvignila do te mere, da večina ljudi prepozna moj obraz, nekateri poznajo le mojo glasbo, tretji uvidijo oboje in njihova eureka se ponavadi manifestira kot kakšen Yo, yo krik ali Dihi z mano vrisk, ko se sprehodim mimo njih. To je včasih prav smešno, a spet drugič prav mizerno, saj ne moreš več imeti svojega lastnega miru in anonimnosti. Dostikrat se mi v mislih prebudi tisti citat iz filma Rane: Odkud ti ljudi mene znaju, a ja njih neznam ?(Odkod ti ljudje mene poznajo, a jaz njih ne?)

Malo sem se sprehajal po klubu in skušal najti kotiček, kjer se bom lahko s prijateljem v miru pogovoril, a očitno to ni bilo mogoče. Že sta pristopila dva gospodiča in naglas začela razlagati, kako je meni kul ker sem slaven, ker »samo stopim do bejbe in jo lahko pofu….«

To je bila kaplja čez rob, ozračje se je spremenilo v mračno in raje sem odšel preden naredim kako neumnost v disku. Lesena klop pred klubom je bila zanimiva ideja, tam sem končno našel svoj mir in sklenil sem, da takega drekanja v življenju res več ne potrebujem. Je bil ves moj trud vreden za takšen cilj, ali sem nekje v teh letih resnično zgrešil namen mojega delovanja. Viseti po diskotekah in razlagati ljudem, da mi ni največja želja življenja spati z vsemi dekleti resnično ni prizor, v katerem se vidim v svoji prihodnosti.

Naslednji dan sva se s sošolcem dobila na kavi s profesorjem, ki je tudi duhovnik. Pustimo stereotipe o kleru, pred mano je bil izredno moder in razgledan človek dobrega srca, s katerim je užitek pokramljati o najglobjih težnjah svoje duše. Razložil sem mu svoj primer in dejal je; velika moč prinese veliko odgovornost, fant!

To je očitno točka, kjer odrastem. Ko imaš pred seboj dve poti, pot carja in pot šupka in veš da bi bilo lažje iti po poti po kateri si hodil do sedaj, ker je pač manj naporna, druga stran pa je tista težja in zagamana ter polna odrekanja se odrasel človek odloči za slednjo.

To ni samo odločitev zase, temveč tudi za druge. Ko si prepoznan, ljudje vedo kaj delaš, nekateri izmed teh ti sledijo, drugim postaneš vzor. V svetu kjer nekih etičnih in moralnih vrednot praktično ni, ko šolstvo, starši in politika ne dosežejo ljudi, lahko glasbenik ponudi prav to. Glas.

Kdo smo torej mi, ki postanemo slavni in kaj je naša naloga? Zabavati ljudi, se zabavati z ljudmi, pozirati pred fotoaparati, opravljati intervjuje, imeti koncerte, delati glasbo in izkoristiti vsako možnost, ki nam jo slava prinese? Ne samo to. Še več!

Naša naloga je dodatno ljudem prikazovati prave vrednote; strpnost, razum, pravičnost, pogum, moč, iskrenost, dobro voljo do jutrišnjega dne, ter radost do življenja. Seveda so na poti padci, a dejstvo je, da ko se enkrat človek odloči za takšno pot in postane javno izpostavljen pridobi odgovornost, da postane ne le odličen glasbenik temveč tudi odličen človek z vsemi svojimi kvalitetami.

Vir: Ona

Pravijo, da je strah votel okrog ga pa nič ni. To so nas naučili že v rani mladosti. Predvsem starši. A glej ga zlomka, tudi oni so se močno zbali, če smo le nekaj ur zamudili domov in so zaganjali vso (ne)potrebno paniko, da bi nas našli, misleč, da je nekaj narobe. Strah je prisoten povsod, spremlja nas od rane mladosti, pa vse do trenutka ko zapustimo ta svet - še na naši smrtni postelji se nam bodo tresle hlače - šit, kaj pride potem?

Strah je pomemben signal in še zdaleč ni votel, kot mislijo nekateri. Sporoča nam namreč, da zapuščamo področje ugodja in se selimo v območje, kjer nas čaka morebitna bolečina ali neprijetnost. Sprosti se adrenalin, čas začenja teči počasneje, v naših možganih zazvoni alarm. Ta alarm je zelo pozitiven, saj se brez njega nebi zavedeli nevarnosti in bi neprestano ogrožali svoje življenje. Skakanje iz pečin, tek pred avtomobile, pretepi z medvedi in divji šprint med točo metkov, nevedoč, da nas lahko kateri zadane…

Čas 21. stoletja je čas, ki je glede na preteklost in prostor v katerem živimo, sila ugoden. Ne napadajo nas več divje zveri, po hrano skočimo do bližnje samopostrežne trgovine, lahko se prosto gibamo, imamo zdravila in odlično zdravstveno pomoč, vodo si natočimo kar iz domače pipe in še bi lahko našteval. Vse sestavine, ki so potrebne za osnovno preživetje so na dosegu roke. A strah kljub temu obstaja. Kako to?

To je novi strah, Bu!, črna točka, ki je zasidrana v naših mislih. Dandanašnji rušilni duh. Ameriški psiholog je po mojem mnenju odlično zapisal kaj danes pomeni FEAR, če strah prevedemo v angleški jezik. F.E.A.R - (False Evidence Appear Real). Oziroma da se napačni dokazi prikazujejo kot resnični. Klasičen primer je trema - strah pred nastopanjem. Roke se nam potijo, glas se trese, doživljamo najhujše nočne more, ko moramo pred dvorano izraziti svoje misli. Opleli smo. To si mislimo mi. V realnosti pa je drugače. V realnosti prav nihče ne opazi našega strahu, niti ne zazna treme. Smešno kajne? Vidimo nekaj, česar v resnici ni, če pa je, je v precej manjšem obsegu kot si ga zamišljamo in še zdaleč ni tako katastrofalno kot v resnici. Preprosto; Zlažemo si in v to slepo verjamemo.

Takšnih primerov novodobnega samolaganja je ogromno; strah pred izgubo službe, partnerja, strah pred prihodnostjo, pred izgubo lepote, pred izgubo mladosti, strah o tem kaj si mislijo o nas drugi… V resnici pa je tako, da se 95% stvari zaradi katerih se najbolj bojimo nikoli zares ne zgodi ali pa jih ni. Če pa se že zgodijo niso nikoli tako tragične kot smo si zamišljali.

Če si naš bavbav ogledamo od bližje bomo videli, da je Bu! dvoplasten signal; po eni strani nas hromi in nas zavira, vednar ob tej strahoviti sliki vedno hodi še druga; tej pravim tiger. To je vir moči, poguma in samozavesti. Vsakdo na tem planetu se boji, vendar pa je le človek ta, ki lahko svoje strahove in slike premaga oz. jim ne verjame. Ko to stori, se v njem prebudi skrita energija, cel rezerovar super bencina, s katerim je sposoben premikati gore in početi stvari, ki so se prej zdele nemogoče.

Kaj je torej Bu!, za vas? Je to znak STOP, meja, preko katere se ne da videti in iti, ali je sprožilen trenutek, ob katerem se nasmejete, saj si še zdaleč ne verjamete in veste, da je čas za novo avanturo, ki sicer ne bo varna, bo pa zagotovo zanimiva.

Seveda je potrebno upoštevati zdravo pamet in ne siliti čez vsako neumnost, ki se jo ustrašite, saj je stari dobri strah še vedno zdravo opozorilo. Premislite.Aristotel je dejal, da obstajajo 3 stopnje vrednosti poguma v človeku; preplašenost, drznost in predrznost. Najboljša je srednja pot. Ko veste, da boste onkraj strahu dobili nekaj vrednega ne oklevajte, bodite drzni. In ne bojte se. Nikoli.

Vir:Ona

Z Jurijem Zrnecem in njegovo soprogo smo se pred nekaj dnevi zaklepetali in tema je nanesla na čas v katerem bivamo. Kako smo lahko srečni, da smo tranzitna generacija. To pomeni, da smo mladi, prihajamo v svoja najboljša in najbolj plodna leta, vendar imamo še vedno možnost srečati se z legendami glasbene, umetniške in nasploh kulturne scene, ki je v preteklih desetletjih kraljevala po vsej Jugoslaviji. In to v živo!

Še teden nazaj smo bili s prijateljema na obisku pri Miki Mustru in bilo je, odkrito rečeno - nepozabno.Stati in pogovarjati se z človekom, ki je ustvaril like tvoje mladosti; Zvitorepca, Trdonjo in Lakotnika, nešteto risank in ilustracij je velika čast, če ne že blagoslov. Četudi se roke starajo, je iskriv pogled še vedno isti in ko je gospod Miki prijel za pero ter nam narisal maskoto za projekt, ki ga kanimo uresničiti v prihodnosti, se je čas ustavil.

Vsi smo se kot majhni otroci veselili, ko se je pred našimi očmi na papirju prikazala mravljica po imenu Mravljinko, prav takšna kot jo Slovenija v času krize potrebuje; velike oči, v rokah orodje in papir, pripravljena na akcijo z veliko mero dobre volje. Ko je vprašal; fantje, ali ste zadovoljni, nismo vedeli ali bi zakričali od veselja ali mu kar skočil v objem. Ker smo imeli dober vzor iz stripov, smo se prijazno zahvalili ter odkorakali novim dogodivščinam naproti.

V istem tednu je v studiu sledilo snemanje pesmi »Ta noč je moja« z Janezom Bončino - Benčem, kot mu pravijo prijatelji. Tudi to je dragulj najbolj posebne vrste, legenda slovenske glasbene scene, ki je več kot dober glasbenik, je tudi odličen človek, kombinacija, ki jo ne vidiš pogosto. So ljudje, ki odlično obvladajo svoje petje in igranje, a jim nekaj manjka v karakterju, ter vice versa, so face, vendar je njihovo glasbeno udejstovanje bolj hobi program kot življenska filozofija. Pri Janezu se združuje oboje in po končanem delu v studiu smo se odpravili v bližnji lokal, da dobro delo do konca potrdimo. Tam se nam je pridružila še ena legenda, Bor Gostiša, pevec Belih vran, avtor in izvajalec mnogih pesmi ter tudi odličen človek.

Po pivu ali dveh so na dan privrele debate o glasbeni sceni nekoč, solze na obrazu pa niso imele jokave nostalgične konotacije. Krohotali smo se kot pečeni mački, ko sta Benč in Gostiša odprla svojo knjigo prigod. Valjali smo se po tleh, ko so na dan prišle zgodbe o prvih kitarskih ojačevalcih z distorzijo, pretepih, norenjih pred in po koncertih ter vseh ostalih avantur, ki se hočeš - nočeš, glasbenikom čudežno zgodijo. Ko tri, štiri ure minejo kot minuta, dobro veš zakaj preteklemu obdobju danes pravimo zlata leta. Ker so bila mehka in krhka, a hkrati svetleča se in cenjena, prav takšna kot je zlato.

V poznih urah sem se vrnil domov, spet ves začaran. V glasbeni stolp sem vstavil zgoščenko Majde Sepe in začel sanjariti, kako bi bilo, če bi se rodil 40, 50 let nazaj. Bi takratno sedanjost cenil enako kot današnjo preteklost, ali je čas vedno ta fakin, ki izgleda veliko lepše, ko se obrneš nazaj in ga pogledaš z očmi spomina.

Sklep: Zelo sem vesel in počaščen, da lahko nekaj teh zlatih utrinkov slišal in doživel v živo. Branje zgodovinskih knjig je sicer zanimivo, a se ne more primerjati z izpovedmi neposredno iz prve roke. Obenem pa nam ljudje, ki so s svojimi deli vstopili v zgodovino govorijo tudi drugo zgodbo, kako ostati preprost in dober človek, ne glede na svoje dosežke. Takšne vtise nosimo tudi s seboj v prihodnost in ko bodo naši zanamci vprašali po ljudeh, ki jih morda takrat več ne bo, se bomo nasmehnili in jim povedali vse, kar vemo o njih, z odkritim srcem in lepim spominom. Legendam!
vir:Ona

Čao legende!

Evo posneli smo videospot, lahko si ga spodaj ogledate.